Ker ruščina nikakor ni želela zaostajati za francosko pevsko tradicijo, se je v 90. letih v Rusiji začel uveljavljati izraz »ruski šanson« (русский шансон), v nasprotju s francoskim šansonom pa označuje pesmi prestopnikov in mestnega podzemlja.

Podlaga so pesmi taboriščnikov

Ruski šanson se je začel oblikovati na podlagi pesmi, ki so jih pisali taboriščniki še v ruskem imperiju. Tradicija se je ohranila vse do zapornikov iz Stalinovega obdobja, in ko so jih po Stalinovi smrti oprostili prisilnega dela, so nekdanji taboriščniki podobne pesmi peli tudi doma.

Teme so zato primerne za prestopnike: govorijo o svetu kriminala, ne manjka pa tudi politične satire.

Prepovedano prepevanje

Besedila pesmi so se nato skozi leta oddaljevala od prestopnikov – ruske šansone je koval in prepeval tudi slavni sovjetski kantavtor (бард) Vladimir Visocki, postopoma so se začele uveljavljati tudi patriotske in ljubezenske teme.

Seveda je bilo javno prepevanje takšnih besedil v Sovjetski zvezi uradno prepovedano.

Radijske postaje izključno za ruski šanson

Po razpadu Sovjetske zveze se je ruski šanson prebil v javnost in medije. Med Rusi, predvsem starejšimi generacijami, je priljubljen še zdaj, zaradi česar se nekatere radijske postaje posvečajo predvajanju izključno ruskega šansona.

Kralj ruskega šansona

Za najbolj znane izvajalce ruskega šansona veljajo Aleksander Gorodnicki, Aleksander Rosenbaum in Arkadij Severnij.

Za kralja ruskega šansona pa velja Mihail Krug s šansonom »Vladimirski Central«, ki opeva zaporniško življenje v Vladimirskem centralu, zaporu za najhujše prestopnike v mestu Vladimir. Pesem si lahko poslušate tukaj.

Naj vas pri tem ruščina ne ovira – do boljšega razumevanja vam lahko pomagajo predavatelji ruščine v Linguli.