Odnos do ljubezni in zakona v carski Rusiji

Horovod je obredni narodni ples, ki ga pleše velika skupina plesalcev. Običajno se pleše v krogu.

Horovod je obredni narodni ples, ki ga pleše velika skupina plesalcev. Običajno se pleše v krogu.

 

  • »Žene ne išči v horovodu, temveč na vrtu«,
  • »Dobra žena da masten šči,[1] drugje veselja ne išči«.

To je le peščica pregovorov, ki izražajo odnos do ljubezni, zakona in družinskega življenja v Rusiji 19. stoletja.

Dogovorjena ljubezen

Zveza med moškim in žensko je bila v carski Rusiji 19. stoletja večinoma dogovorjena in institucionalizirana s strani države in cerkve. Ta zveza je bila redko srečna, največkrat je bila žalostna in tragična.

Mož je bil gospodar

Ruska družba je bila v 19. stoletju močno socialno razslojena in povsem patriarhalna: moški je bil gospodar in lastnik družine. V rokah je imel njeno usodo in blagostanje. Za žensko sta bili nadvse pomembni sposobnost rojevanja in marljivost pri domačih opravilih.

Ljubezen na kmetih

Na kmetih sta bila zakonca od poroke naprej pod budnim očesom celotne vaške skupnosti. Ta je svojo vlogo varuha moralne in telesne čistosti zakoncev jemala nadvse resno: običajno je bilo, da so vaške starešine mladoporočenca pospremile v zakonsko posteljo in bile priče razdevičenju neveste. Če je bil novopečeni mož preveč prestrašen in »nesposoben opravila«, so vaške starešine priskočile na pomoč in ga zamenjale v zakonski postelji.

Mlada žena se je po poroki navadno preselila v hišo moževih staršev. Njeno življenje je bilo težko, saj so jo na novem domu porabili za najtežja in najbolj umazana opravila. Ob moževi odsotnosti pa je morala prenašati še spolno pozornost tasta: staro pravilo snahočestva mu je namreč dajalo pravico do spolnih odnosov s sinovo ženo.

Ženitno obdobje se je začelo jeseni

Po vsej Rusiji je bila v 19. stoletju navada, da se je ženitno obdobje začelo v jeseni. Ženinovi starši so navadno najeli ženitnega posrednika. Ženitni posrednik je moral biti v dobri telesni formi, saj je prehodil bližnje in daljne kraje, da je ženinu našel primerno nevesto. Če jo je našel (vedno ni imel sreče), sta se družini začeli dogovarjati o ceni neveste, njeni doti in stroških poročnega slavja.

Horovod – grenak opomin

Ko sta se družini dogovorili o vseh podrobnostih, so ženitni dogovor zapečatili s slavjem in horovodom. Ta predporočni horovod ni bil ples z veselo vsebino, temveč grenak opomin na trpljenje in težko delo, ki čaka nevesto na novem domu. Pred poroko so družice nevesto okopale v banji in ji razpletle kito, kar je bilo znamenje, da je nevesta vstopila v zakonski stan.

Preberite več ...