Odnos do ljubezni in zakona v carski Rusiji

Horovod je obredni narodni ples, ki ga pleše velika skupina plesalcev. Običajno se pleše v krogu.

Horovod je obredni narodni ples, ki ga pleše velika skupina plesalcev. Običajno se pleše v krogu.

 

  • »Žene ne išči v horovodu, temveč na vrtu«,
  • »Dobra žena da masten šči,[1] drugje veselja ne išči«.

To je le peščica pregovorov, ki izražajo odnos do ljubezni, zakona in družinskega življenja v Rusiji 19. stoletja.

Dogovorjena ljubezen

Zveza med moškim in žensko je bila v carski Rusiji 19. stoletja večinoma dogovorjena in institucionalizirana s strani države in cerkve. Ta zveza je bila redko srečna, največkrat je bila žalostna in tragična.

Mož je bil gospodar

Ruska družba je bila v 19. stoletju močno socialno razslojena in povsem patriarhalna: moški je bil gospodar in lastnik družine. V rokah je imel njeno usodo in blagostanje. Za žensko sta bili nadvse pomembni sposobnost rojevanja in marljivost pri domačih opravilih.

Ljubezen na kmetih

Na kmetih sta bila zakonca od poroke naprej pod budnim očesom celotne vaške skupnosti. Ta je svojo vlogo varuha moralne in telesne čistosti zakoncev jemala nadvse resno: običajno je bilo, da so vaške starešine mladoporočenca pospremile v zakonsko posteljo in bile priče razdevičenju neveste. Če je bil novopečeni mož preveč prestrašen in »nesposoben opravila«, so vaške starešine priskočile na pomoč in ga zamenjale v zakonski postelji.

Mlada žena se je po poroki navadno preselila v hišo moževih staršev. Njeno življenje je bilo težko, saj so jo na novem domu porabili za najtežja in najbolj umazana opravila. Ob moževi odsotnosti pa je morala prenašati še spolno pozornost tasta: staro pravilo snahočestva mu je namreč dajalo pravico do spolnih odnosov s sinovo ženo.

Ženitno obdobje se je začelo jeseni

Po vsej Rusiji je bila v 19. stoletju navada, da se je ženitno obdobje začelo v jeseni. Ženinovi starši so navadno najeli ženitnega posrednika. Ženitni posrednik je moral biti v dobri telesni formi, saj je prehodil bližnje in daljne kraje, da je ženinu našel primerno nevesto. Če jo je našel (vedno ni imel sreče), sta se družini začeli dogovarjati o ceni neveste, njeni doti in stroških poročnega slavja.

Horovod – grenak opomin

Ko sta se družini dogovorili o vseh podrobnostih, so ženitni dogovor zapečatili s slavjem in horovodom. Ta predporočni horovod ni bil ples z veselo vsebino, temveč grenak opomin na trpljenje in težko delo, ki čaka nevesto na novem domu. Pred poroko so družice nevesto okopale v banji in ji razpletle kito, kar je bilo znamenje, da je nevesta vstopila v zakonski stan.

Preberite več ...

Ženitni posrednik za plemstvo

Tudi plemstvo je posvojilo nekatere kmečke običaje: tudi pri njih je bilo v navadi, da so za poročne oglede najemali ženitnega posrednika. Sicer pa so imeli mladi iz plemiških krogov še eno možnost za seznanjanje: v vseh večjih ruskih mestih, denimo v Moskvi in v Peterburgu, so jeseni in pomladi potekali ženitveni plesi. Mladenke so se pod budnim očesom starejših sorodnic seznanjale z mladimi kavalirji. Na teh plesih so plesali  evropske plese, denimo poljsko mazurko, pili angleški punč in kadili francoske cigare.

Vse za družinsko ime in premoženje

Pogosto sta si bila dva mlada všeč, vendar ju je pri zvezi oviral njun stan (v carski Rusiji je v 19. stoletju obstajala delitev na nižje in višje plemstvo). Glavni cilj plemiških porok je bila utrditev družinskega imena in pridobitev  premoženja. Lepota in inteligenca neveste sta bili postranska stvar, pomembnejše je bilo družinsko ime in velikost dote, ki jo je prinesla v zakon.

Romantična ljubezen

Ob koncu 19. stoletja so se tudi v Rusiji pojavili ideali čiste romantične ljubezni. Veliko mladih se je uprlo starševski avtoriteti in se poročilo iz globoke ljubezni. A to je bilo prej izjema kot pravilo.

Ljubezen je in bo ostala najmogočnejša in najskrivnostnejša sila v življenju človeka. V carski Rusiji 19. stoletja je omogočala ohranitev vaške skupnosti in materialni obstoj plemiške družine. Narodne modrosti nam še dandanes ponujajo neizčrpen vir informacij o preteklem življenju v Rusiji. Posredno pa razkrivajo tudi dušo naroda, ki so ga oblikovali carizem, patriarhalna družba in revolucije.

____________________________________________________________

[1] Šči – ruska juha iz kislega zelja.
_ _ _

Literatura in viri: