Se bom kdaj naučila brati in pisati »grabljice«?

Že odkar sem prebirala ruske klasike (Tolstojevo Vojno in mir, Ano Karenino, Zločin in kazen Dostojevskega …), sem si potihoma želela, da bi se nekoč naučila ruskega jezika. Želja je z leti rasla, tudi zaradi ruskih znancev, še toliko bolj pa potem, ko sem za teden dni odšla v Moskvo. Da je dobro vsaj malo znati rusko, sem spoznala prav tam, saj Rusi angleško skorajda ne govorijo.

Še večji problem pa so te presnete »grabljice«. Cirilico sem se učila le eno leto v osnovni šoli, od takrat je preteklo že kar nekaj let in seveda sem vse pozabila. Zato je bilo branje metrojskih postaj ali jedilnikov zelo zabavno in včasih sem se pošteno potila.

V Moskvi

Moskva – križišče več linij v podzemni, jaz pa nisem znala prebrati kaj piše. Zdaj znam! :)

Po pravici povedano so me pred prvo uro ruščine najbolj skrbele »grabljice«. Kako bom pisala, brala … Razumevanje mi ni vzbujalo skrbi –  ruščina je navsezadnje slovanski jezik. Prvi šok sem doživela, ko je učiteljica stopila skozi vrata in začela govoriti v ruščini, naslednji pa, ko je začela pisati.

Ne, prav nič mi ni bilo jasno, sodeč po obrazih mojih sošolcev, pa tudi njim ne. Ojoj, tole bo pa trajalo, sem si mislila. Kot da sem v prvem razredu in se učim pisati. Žuža (naša učiteljica) nas je »potolažila«, da bomo že po dveh srečanjih znali pisati in brati. Nejeverno smo jo gledali in v zvezek zapisovali besede v stilu  »piši kao što govoriš«. A imela je skoraj prav. Po dveh srečanjih je šlo že mnogo lažje. Še hitreje bi steklo, če bi doma vadila, a kaj več kot domačo nalogo mi ni uspelo narediti, pa čeprav sem si vsakič obljubila, da res začnem.

A pustimo »grabljice« ob strani, ruščina je zanimiv jezik. Že takoj na začetku smo izvedeli, da majhnega Aleksandra kličejo Šura, da je očetovo ime še kako pomembno, saj se prenaša iz roda v rod (recimo, Nikolaj Petrovič Semjonov – Petrovič izhaja iz očetova imena Peter oz. po rusko Pjotr), da Rusi skoraj vse, kar se v tujem jeziku piše s črko H, izgovorijo (in pišejo) kot G (torej gamburger, Golivod, gandbol), da škaf (шкаф) pomeni omaro

Zanimivo je, da smo se v skupini našli sami entuziasti. Daleč najglasnejša skupina smo, iz učilnice se sliši smeh na hodnik in nas morajo včasih tudi opozoriti, naj bomo tišji. Če nas kdaj slišite med odmorom, ne zamerite, Rusi so pač glasni in veseli ljudje, mi pa jim sledimo v vseh pogledih. :)

Mirjam

 

Ostali zapisi: